Skip to main content

Valentin Sima

Wer zeichnet wann welches Bild VON PARTISANEN
Kdo riše kdaj kakšno sliko o PARTIZANIH



Der Kärntner Landesausschuß »anerkennt die großen Verdienste, die sich der slowenische Volksteil Kärntens bei der Bekämpfung der nazistischen Herrschaft erworben hat und spricht seine Bewunderung für den heldenhaften Freiheitskampf des jugoslawischen Volkes aus.« – Die Rede ist hier VON PARTISANEN, sowohl von den Kärntner slowenischen als auch von den jugoslawischen, dokumentiert in der Broschüre »Kärnten – ein Problem?«, 1945 herausgegeben von der Kärntner Landesregierung. Ähnlich positiv von Partisanen sprach Österreichs Außenminister Karl Gruber auf diplomatischem Parkett.


Im »Rot-Weiss-Rot-Buch«, erschienen 1946 im Verlag der Staatsdruckerei in Wien, ist den slowenischen Partisanen zwar kein eigener Abschnitt gewidmet, es werden jedoch an mehreren Stellen slowenische, jugoslawische und andere Partisanen erwähnt. Im Rahmen der jugoslawischen Volksbefreiungsarmee waren ab November 1944 fünf Österreichische Bataillone gegründet worden, das »Rot-Weiss-Rot-Buch« betont die »immer wieder sich bewährende Kampfgemeinschaft der österreichischen Freiheitsbataillone und der Tito-Armee«. Diese Darstellung war dem Bemühen geschuldet, den Beitrag Österreichs zur eigenen Befreiung zu belegen, den die Alliierten in der Moskauer Deklaration von 1943 gefordert hatten.


Diese Sichtweise mag Ende 1946 von einem Teil der österreichischen Politik nur mehr aus Opportunismus im Bemühen um den Staatsvertrag vertreten worden sein, Teile der Gesellschaft und folglich der Politik hatten jenes Nazi-Bild VON PARTISANEN jedoch nie abgelegt, dass es sich nämlich um Banditen, Räuber, Mörder u.ä. handelte. Schon im Mai 1946 erschienen in Teilen des Bezirkes Völkermarkt anonyme Flugschriften (»Wandzeitungen«), die ein solches Bild pflegten. Im Jahr 1953 erschien in der Kleinen Zeitung eine Artikelserie mit Anschuldigungen gegen mehrere Personen aus dem antinazistischen Widerstand, vor Gericht wurde die Kleine Zeitung dafür verurteilt.


Waren sie wirklich Mörder und Banditen? Der Widerstand im Südkärntner Raum formierte sich im Klima der brutalen NS-Gewalt und ihrer Entnationalisierungspolitik. Bald schon wurde er durch gefährliche Spitzel infiltriert. Die Reaktion darauf konnte nur Gegengewalt sein und traf fanatische örtliche NS-Funktionäre ebenso wie entdeckte Gestapo-Informanten.


Doch kam es bisweilen aufgrund falscher Informationen oder Fehleinschätzungen zur Tötung Unschuldiger oder zu solch tragischen Verkettungen, wie von Klaus Ottomeyer mit »Josefs Geschichte« im Buch »Ein Brief an Sieglinde Tschabuschnig« beschrieben. Es gab auch einzelne Verbrechen wie die Ermordung des britischen Majors Alfgar Hesketh Prichard (Cahusac), u.a. dokumentiert in der Ausstellung im Museum Peršman. Keinesfalls aber lassen solche Fälle eine Gesamtbeurteilung partisanischen Widerstandes als Ansammlung von Mord und Terror zu, denn angesichts des umfassenden NS-Terrors war es Notwehr. Auch die Partisanen im obersteirischen Industriegebiet galten bald nach dem Krieg vielfach als »Verräter«.


Koroški deželni odbor “priznava velike zasluge, ki jih je slovenski del koroškega prebivalstva pridobil v boju proti nacistični oblasti, in izraža občudovanje junaškemu osvobodilnemu boju jugoslovanskega ljudstva”. Deželni odbor tukaj govori o PARTIZANIH, tako o koroško-slovenskih kot tudi o jugoslovanskih, izjava je dokumentirana v brošuri “Kärnten – ein Problem?”, ki jo je leta 1945 izdala koroška deželna vlada. Podobno pozitivno se je na diplomatskem prizorišču o partizanih izražal tudi avstrijski zunanji minister Karl Gruber.

V knjigi “Rot-Weiss-Rot-Buch” [“Rdeče-belo-rdeča knjiga”], ki jo je leta 1946 izdala avstrijska državna tiskarna na Dunaju, slovenskim partizanom sicer ni posvečeno posebno poglavje, vendar so slovenski, jugoslovanski in drugi partizani omenjeni na več mestih. Pet avstrijskih bataljonov je bilo od novembra 1944 do konca vojne oblikovanih v okviru Jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske in “Rdeče-belo-rdeča knjiga” poudarja “znova in znova izkazano bojno povezanost avstrijskih bataljonov svobode s Titovo vojsko”. Takšno prikazovanje je bilo posledica prizadevanj, da bi dokazali prispevek Avstrije k lastni osvoboditvi, kar so zavezniki zahtevali v Moskovski deklaraciji iz leta 1943.

To gledanje so nekateri avstrijski politiki konec leta 1946 morda zastopali le zaradi oportunizma v prizadevanjih za sklenitev državne pogodbe,vsekakor pa del avstrijske družbe in posledično politike ni nikoli opustil nacističnegagledanja na partizane, da so to banditi, roparji, morilci in podobno. Že maja 1946 so se v nekaterih delih okraja Velikovec pojavili anonimni letaki (“stenski časopisi”), ki so gojili takšno sliko. Leta 1953 je v koroškem dnevniku Kleine Zeitung izšla vrsta člankov z obtožbami proti več osebam iz protinacističnega odpora, za kar pa je Kleine Zeitungbila na sodišču obsojena.

Ali so partizani bili res morilci in banditi? Odpor na južnem Koroškem se je oblikoval v ozračju brutalnega nacističnega nasilja in njegove raznarodovalne politike. Kmalu so se vanj vrinili tudi nevarni ovaduhi. Odziv na to je bil lahko le protinasilje, ki je zadelo fanatične lokalne nacistične funkcionarje ter razkrite gestapovske informante.

Včasih pa so napačne informacije ali napačne presoje pripeljale tudi do uboja nedolžnih ljudi ali do takšnih tragičnih prepletov, kot to opisuje Klaus Ottomeyer v “Josefs Geschichte” v knjigi “Ein Brief an Sieglinde Tschabuschnig”.Redko pa so se zgodili tudi zločini, kot je umor britanskega majorja Alfgarja Hesketha Pricharda (Cahusaca), ki je med drugim dokumentiran na razstavi v Peršmanovem muzeju. Nikakor pa takšni primeri ne upravičujejo splošne ocene partizanskega odpora kot skupka umorov in terorja, kajti pri partizanskem gibanju je šlo za samoobrambo proti vsestranskemu nacističnemu terorju. Kmalu po vojni so tudi partizane v zgornještajerski industrijski regiji pogosto šteli za “izdajalce”.