Od leta 1990, v razširjeni obliki pa od leta 2002, je na celovški stolnični ploščadi spomenik, postavljen od organizacij, ki se imajo za “domovinska društva” in se že od svojega nastanka zavzemajo za enojezično Koroško. Spomenik je v lasti koroškega Abwehrkämpferbunda.
Na kaj naj bi nas ta kamen spominjal? Napis in zgodbe/pripovedi pobudnikov postavitve spomenika si do neke mere nasprotujejo, vendar se tesno prepletajo. Namenjen je spominu na skupino ljudi, ki jih je jugoslovanska ljudska armada aretirala takoj po koncu vojne in so nato v Jugoslaviji – večinoma, ne pa izključno – postali žrtve izvensodnih likvidacij. Nikakor pa ni omenjen njihov prispevek k brutalni nacistični germanizacijski politiki in preganjanju na Koroškem in v okupirani Sloveniji.
Kritiki spomenik in z njim povezano pripoved ocenjujejo kot poskus preobrata storilcev in žrtev, relativizacijo nacističnih zločinov in poskus kriminalizacije oboroženega protifašističnega odporniškega boja partizanov in njihovih podpornikov na Koroškem. Ta je predstavljal najučinkovitejše in najdlje trajajoče odporniško prizadevanje na avstrijskih tleh. Prispevek, ki so ga zavezniki leta 1943 zahtevali za ponovno vzpostavitev Avstrije.
Po drugi strani pa pobudniki spomenika menijo, da kritika o kamnu postavlja pod vprašaj počastitev posameznih žrtev. Hkrati so svoje spominjanje vedno povezovali z difamacijo partizanov kot morilcev in tudi z manjšinskim vprašanjem na Koroškem. Zato ni naključje, da je bila razširjena oblika spomenika postavljena leta 2002 sredi ostrega spora o dvojezični topografiji na južnem Koroškem. Danes je skrajni čas, da upoštevamo celotno zgodbo!