Peter Pirker
Kampf um Befreiung
Borba za osvoboditev
Im April 1941 zerschlugen die Achsenmächte Deutschland, Italien und Ungarn nach einem Angriffskrieg Jugoslawien und teilten sich Slowenien auf. Oberkrain wurde vom Reichsgau Kärnten beherrscht, die Untersteiermark vom Reichsgau Steiermark, Italien eignete sich die Provinz Laibach an und Ungarn das Übermurgebiet. Die radikale Germanisierungspolitik in Oberkrain und der Untersteiermark (rassistische Musterungen und Deportationen), auch die Italienisierung in der „Provicia Lubiana“ lösten nationalen Widerstand aus. Die Repression nötigte den Slowen:innen „Momente der Entscheidung“ (Franc Sever-Franta) auf.
Eine der wenigen Möglichkeiten sich zu wehren, war die Flucht zu den Partisan:innen der slowenischen Befreiungsfront, die im Juni 1941 – nach dem deutschen Angriff auf die Sowjetunion – in Ljubljana von der schon länger illegalen Kommunistischen Partei Sloweniens und anderen politischen Kräften gegründet wurde. So handelten auch in Kärnten immer mehr Slowenen, die aus der Wehrmacht desertierten, denen die Zwangsrekrutierung drohte oder deren Angehörige die Nazis bereits deportiert hatten. Sie traten die Flucht nach vorne an, aus dem Bedürfnis heraus, sich zu verteidigen und dem sozialen Tod der Repression und Unterwerfung zu entgehen. Es handelt sich um eine Praxis der Befreiung und Rebellion, die eine lange Geschichte und viele Schauplätze hat.
Eine Linie geht zurück auf die Erklärung der Menschen- und Bürgerrechte durch die französische Nationalversammlung vom 26. August 1789, die das Recht auf Widerstand gegen Unterdrückung im Artikel II artikulierte. Das Recht auf Widerstand ermutigte jene, die als „unmündige Bürger“ galten und von den Bürgerrechten ausgeschlossen blieben – sie wollten eine Nation bilden, an der sie teilhaben konnten. Am Höhepunkt des antinazistischen und antifaschistischen Widerstands im Sommer 1944 kämpften in der Steiermark, Kärnten, Slowenien und Friaul-Julisch-Venetien viele tausende Partisan:innen um Freiheit von Repression und um politische Neugründungen. Nur ein Bruchteil davon gehörte politischen Parteien an. Ihr Begehren nach einem Leben ohne Repression fand in Befreiungsausschüssen und Republiken Ausdruck, die Rechte ausriefen, die es bislang nicht gegeben hatte: die Partizipation von Frauen, die Abschaffung der Todesstrafe (Partisanenrepublik Carnia), sie formulierten Prinzipien der politischen, sozialen und kulturellen Teilhabe. VON PARTISANEN wurde im Deutschen Reich der einzige dauerhafte bewaffnete Widerstand gegen die rassistische Herrschaft des NS-Regimes geleistet.
Aprila 1941 so osne sile Nemčija, Italija in Madžarska z oboroženim napadom razbile Jugoslavijo in si razdelile Slovenijo. Gorenjska je prišla pod rajhovski gau Koroška, južna Štajerska pod rajhovski gau Štajerska, Italija si je prisvojila Ljubljansko provinco, Madžarska pa Prekmurje. Radikalna germanizacijska politika na Gorenjskem in južnem Štajerskem (rasistični pregledi in deportacije) – pa tudi italijanizacija v Ljubljanski provinci (Provincia Lubiana) – je povzročila narodni odpor. Represija je Slovence in Slovenke prisilila v „trenutke odločitve“ (Franc Sever-Franta).
Ena od redkih možnosti obrambe je bila beg v partizane slovenske Osvobodilne fronte, ki so jo junija 1941 – po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo – v Ljubljani ustanovili člani že dlje časa ilegalne komunistične partije Slovenije ter drugih političnih sil. Na ta način je reagiralo tudi na Koroškem vedno več Slovencev, ki so dezertirali iz nemške vojske, ki jim je grozil prisilen vpoklic ali pa so jim nacisti že deportirali sorodnike. Postavili so se po robu iz potrebe, da se zaščitijo in se ognejo socialni smrti v represiji in podvrženosti. Gre za prakso osvobajanja in uporništva, prakso, ki ima dolgo zgodovino in številna prizorišča.
Ena linija izhaja iz deklaracije pravic človeka in državljana, ki jo je sprejela francoska konstituanta 26. avgusta 1789 in kjer je v členu II zasidrana pravica do upora proti zatiranju. Pravica do upora je opogumila tiste, ki so veljali za „opravilno nesposobne“ in ki niso imeli državljanskih pravic – hoteli so narod, katerega del bi bili in v katerem bi lahko sodelovali. Na višku protinacističnega upora poleti 1944 se je na tisoče partizanov in partizank na Štajerskem, Koroškem, v Sloveniji ter v Furlaniji – Julijski krajini – Benečiji borilo proti represiji in za novo politično ureditev. Samo majhen del je bil včlanjen v politične stranke. Njihovo stremljenje po življenju brez represij je bilo izraženo v osvobodilnih odborih in republikah, ki so izklicale pravice, kakršnih dotlej še ni bilo: soudeležba žensk, odprava smrtne kazni (partizanska republika Carnia), formulirali so načela političnega, socialnega in kulturnega soudeleževanja. PARTIZANI so prispevali na tleh nemškega rajha edin stalen in oborožen odpor proti rasistični strahovladi nacističnega režima.