Skip to main content

Ploščad polna zgodb in zgodovine

– ali o pozabljenem spominjanju

Brigitte Entner

Ko je bila ustanovljena iniciativa Koroška / Kärnten gemeinsam erinnern / skupno ohranimo spomin, si je nadela delovni naslov Initiative Domplatz. Pa se nekoliko pomudimo na tej ploščadi, katere podobo lahko vidimo kot simbol za z njo povezane zgodbe in zgodovino včeraj in jutri. Ploščad ni le krepko razčlenjena, temveč leži tudi na različnih ravneh. Del ploščadi je tlakovan, drugi je poraščen z zelenjem. Google Maps označuje celotno ploščad kot Domplatz (Stolnična ploščad), na spletni strani mesta Celovec pa razlikujejo med tlakovanim delom, Stolnično ploščadjo, in med Jezuitskim parkom, zeleno površino na severozahodnem delu zemljišča. To je edini pokazatelj, ki spominja na mogočno stavbo s konca 16. stoletja in ki je do začetka 1960ih let obdajala celotno zahodno stran stolnice ter dajala mestu in dogajanju v njem pomembne impulze. V bližini križišča Lidmanskygasse (Lidmanskega ulica) – Karfreitstraße (Kobariška cesta), je od leta 2019 nameščena tablica z oznako „Stadtrichterplatz“ (Trg mestnih sodnikov), pritrdili pa so jo ob 55. obletnci društva „Stadtrichter“, ki vsako leto organizira mestni praznik Altstadtzauber (Čar starega mesta).

Razlike v ravneh spomin(janj)a

Ta prispevek je poskus, da se posvetimo razlikam ravni spominov in spominjanja, da prodremo v razčlenjene kotičke in – kolikor je v tem okviru mogoče – osvetlimo nekoliko tisto, kar je skritega. Kaj je trenutno predano spominjanju? Kaj je trenutno pozabljeno in odrinjeno na tej ploščadi, ki je v času med obema vojnama veljala za kraj spominjanja in ohranjanja? Ponoven, natančnejši pogled na google maps nam razkrije na severozahodnem delu zemljišča spominsko obeležje in maketo mesta Celovec, kakršno je bilo ob koncu 17. stoletja in hkrati omogoča vpogled v položaj prostora na kraju samem. V neposredni bližini makete stoji na stebru Marijin kip. Kot razlaga napis, je bil kip zahvalno darilo ob koncu turškega obleganja Dunaja leta 1683, po razgibani zgodovini kipca so ga leta 2002 obnovili in ga postavili na kamnit podstavek. Poleg obeh eksponatov stoji še tretji, prav tako renoviran leta 2002. To je spominski kamen, ki je bil spodbuda za ustanovitev naše iniciative. Čeprav ni vrisan na google maps, pa obvladuje spominsko kulturo ploščadi, ki bi lahko pripovedovala še številne druge zgodbe. Večina teh zgodb, tudi tiste iz 20. stoletja, pa je spet izginilo iz kolektivnega spomina. Niso pripovedovale le o posameznikih, temveč tudi o kolektivih in so bile včasih precej dramatične. Ob nekaterih drugih zgodbah pa se lahko danes le še veselo namuznemo. Pa vendar so povezane s stavbo, ki je od konca 16. stoletja pa do začetka 1960ih let stala na tej ploščadi.

Od evangeličanskega in katoliškega delovanja do jezuitske kasarne.
Protestantski deželni stanovi so po strašnem požaru v poznem 16. stoletju postavili nekaj centralnih zgradb in se tako aktivno vpisali v podobo mesta in njegovo zgodovino. Poleg politične in verske samozavesti so hoteli vidno dokumentirati tudi svojo socialno naravnanost in zavest o pomenu izobraževanja. Postavili so deželno hišo kot politično središče, nekoliko ven iz mestnega jedra pa še novo bolnišnico z reprezentativno cerkvijo, današnjo stolnico. Deželni stanovi so uspešno postavili na noge tudi višjo šolo Collegium sapientiae et pietatis. V teku protireformacije so leta 1600 zaprli tako cvetoči collegium kot tudi cerkev, ki so jo štiri leta kasneje predali v Celovec poklicanim jezuitom. Cerkev so na novo posvetili, šolo pa spremenili v jezuitski koleg. Jezuiti so dobili tudi stavbo bolnišnice. Trokrilno zgradbo, ki se je na zahodni strani dotikala cerkve in je približno omejevala površino današnje ploščadi, so dvignili za eno nadstropje, da bi bilo dovolj prostora ne le za redovno skunost, temveč tudi za novo šolo in dijake. Sledile naj bi še druge stavbe in nakupi. Leta 1773 pa je papež Clemens XIV. razpustil jezuitski red. Ta odlok je imel daljnosežne posledice tudi za Celovec. Stavbo, v kateri so bivali jezuiti, so povečali in spremenili v kasarno, ki je odtlej v spomin na nekdanje stanovalce dobila ime jezuitska kasarna. Proti koncu 2. svetovne vojne so celoten kompleks, v katerega so medtem naselili še nekaj upravnih institucij in muzej, močno poškodovale letalske bombe. V 1960ih letih so kasarno dokončno porušili še zadnje dele stavbe, v katerih so bila najemniška stanovanja.
Po odhodu jezuitov so prvotno evangeličansko cerkev povzdignili v stolnico krških škofov. Stolnica je bila v v splošni podobi cest skorajda skrita. Pred njo ni bilo dostojnega trga in tudi ne vidno impozantnega pročelja. Vhodje bil skoraj skrit na severni strani, edinole cerkveni stolp je bil viden že od daleč. Med vojno ni bila prizadeta le kasarna, tudi stolnico so bombe precej poškodovale. Šele v 1970ih letih so popravili še zadnjo škodo, na novo so oblikovali zahodno pročelje in po porušenju nekdanje jezuitske kasarne tudi prazno površino pred stolnico kot ploščad, kakor jo poznamo danes.

Raznolika zgodovina in zgodbe
Kje naj začnemo s pripovedovanjem zgodb in zgodovine ploščadi oz. jezuitske kasarne in o ljudeh, povezanih s tem? Ustavimo se ob listanju Celovškega časopisa iz zgogodnjega 20. stoletja. Spreleti nas srh, tako pogosta so zelo direktna pa tudi podrobna poročila o samomorih v kasarni. Pritisk vojaškega vsakdanjika niso komajda prenašali samo mladi, tudi poklicnim vojakom je tako šlo. Samomor v (jezuitski) kasarni pa poleg tega ni bil poseben fenomen cesarsko-kraljevske armade in tudi ne katere posebne enote.