Ploščad polna zgodb in zgodovine

 
- ali o pozabljenem spominjanju. 3/3– Kraj spomina

Brigitte Entner

Preprečena spominska slovesnost 1946

Ob četrti obletnici pregnanstva so zveze žrtev in interesne zveze koroških Slovencev nameravale 15. aprila 1946 izvesti spominsko prireditev z mašo v stolnici. Koroške oblasti so zavlačevale odobritev prireditve sprva z birokratskimi zvijačami. Prireditelji/prirediteljice so to ravnanje ocenjevali kot taktičen manever. Domnevali so, da pač niso hoteli, da bi bil dokumentiran obseg preganjanja koroško-slovenskega prebivalstva, pa tudi njegov aktiven in obsežen prispevek v boju proti nacionalsocialističnemu režimu. Vsega skupaj je 530 Slovencev in Slovenk zaradi nacionalsocialističnih ukrepov izgubilo življenje. Temu številu je treba prišteti še tistih 150 do 200 koroških Slovenk in Slovencev, ki so jih umorili po nacionalsocialističnih ukrepih evtanazije.
Šele ko je odgvornost za prireditev prevzelo politično zastopstvo koroško-slovenskega prebivalstva, Osvobodilna fronta za slovensko Koroško (Befreiungsfront für slowenisch Kärnten, OF), je niso mogli več prepovedovati. Oblasti pa so zdaj s šikaniranjem poskušale, da bi bilo število udeležencev čim manjše. Nekaterim so spotoma pobrali dokumente ali pa so jih, kot tudi župnika Janka Mikulo, ki je bil predviden za slavnostnega govornika, enostavno zaprli. Kljub temu so varnostne oblasti naštele več kot 1000 oseb, ki so prišle na prireditev.
Huje kot šikane pa so udeleženci občutili kratkoročno prepoved spominske maše. Niso se dali pregnati in so na kraju samem skupaj zmolili rožni venec za svoje številne žrtve. Na koncu so molče šli proti železniški postaji, da bi se spominjali številnih transportov s tega mesta. Zaključni del prireditve naj bi bil na šentruperški cesti/St. Ruprecht pred današnjim Volkskinom. S transparenti in napisi na tablah so se spominjali svojih žrtev, s parolo „Smrt fašizmu“ pa tudi svoje uspešne antifašistične borbe. Spotoma so naleteli na dodatne ovire, kot so vodni top in udrihajoči policisti. Dva udeleženca, eden od njiju je bil bivši pregnanec, so pretepli, da sta potrebovala zdravniško pomoč. 79 oseb so aretirali. Vodja britanske informacijske službe Gerald Sharp je opazoval prireditev in bil šokiran nad ravnanjem avstrijske policije. V svojem poročilu je zapisal, da takega rigoroznega ravnanja ne upravičujejo ne govori, ki jih je sam posnel, in ne obnašanje udeleženk in udeležencev. Mnogi udeleženci, predvsem nekdanji interniranci, so bili ob tej prireditvi ponovno travmatizirani.

Spominska hoja v Celovcu, 15. april 1946, Quelle/vir: ASZI

Kraj spomina
Vsi ti dogodki so medtem šli v pozabo. Ob vsem tem pa so jezuitsko kasarno že med obema vojnama določili za kraj spomina. 10. oktobra 1922 so ustanovili „Khevenhüller-Bund“ kot Zvezo kameradov/Kameradschaftsbund. Pojmoval se je kot nosilec tradicije „Sedmega polka/„Siebener Regiments, ki je v bojih v Karnijskih in Julijskih alpah, predvsem pa na soški fronti utrpel hude izgube.4 Bili so povratniki iz tega razpuščenega polka, ki so se v času konflikta zaradi meje v letih 1918/19 borili v vrstah bataljona ljudske brambe oz. so poveljevali enotam, tako kot tudi oficirja Hans Steinacher in Eduard Barger. Ludwig Hülgerth je postal celo deželni poveljnik.Deli bataljona narodne brambe so se nazadnje vključili v leta 1920 ustanovljen koroški polk gorskih lovcev št. 11. Ob 10. obletnici ustanovitve Zveze Khevenhüller/„Khevenhüller-Bundes“ so v prostorih jezuitske kasarne odprli „Muzej koroškega polka gorskih lovcev št. 11“. Ta „častna hala koroških enot“ naj bi, kakor piše v nekem pozivu za podporo za nabavo spominskih eksponatov za zbirko, „predočili zanamcem herojska dejanja svetovne vojne in koroških bojev za svobodo“. Otvoritev muzeja 23. oktobra 1932 so obeležili z velikim, svečanim aktom. Polkovnik Barger, komandant na soški fronti in med obmejnim konfliktom, je z naslednjimi besedami sklenil prireditev:


„Mi vsi, skupaj z našimi mladimi kameradi, se danes ponovno zaobljubljamo: Zvestoba in pripravljenost žrtvovati se za naš nemški narod, za našo ljubljeno koroško domovino! Našim rojakom je namenjena želja: naj vsi, ki imajo očetnjavo in narod za sveta pojma, tvorijo sklenjeno fronto, ki nam je prinesla naše zmage. Naj tudi ta fronta zmaga v boju za čast in svobodo nedeljene, srečne Koroške!“


Polkovnik Eduard Barger je govoril, tako kot tudi govornika pred njim Maier-Kaibitsch kot namestnik predsednika zveznega vodstva ter deželni glavar Ferdinand Kernmaier, o zmagah. Toda prva svetovna vojna je bila izgubljena, pa tudi obmejnega konflikta narodna bramba ni mogla zmagovito končati. S poudarjanjem nemškega naroda ali celo „pravega nemškega vojaškega duha“, kot je to formuliral Kernmaier, so prezrli in pozabili prispevek, pa tudi trpljenje slovenskogovorečih koroških vojakov med prvo svetovno vojno, čeprav so v bojih proti italijanski armadi bili odločilen dejavnik na opevani „sklenjeni fronti“. Poveljstvo armade je na jugozahodni fronti zavestno stavilo na patriotizem slovenskih vojakov, ki so posledično morali plačati visok krvavi davek v bojih na soški fronti. In Koroška ni bila po senžermenski državni pogodbi leta 1919 „nedeljena“, Italiji je morala odstopiti Kanalsko dolino/Val Canale//Val Cjanâl (in Weissenfels/Fusine/Fužine ter Raibl/Rabelj), Mežiško dolino/Mießtal/ in Jezersko/Seeland/ pa državi SHS.
Govori na otvoritvi muzeja kažejo, kako hitro se je po plebiscitu leta 1920 lahko etabliral nov koroški mit, ki se je zdel političnim elitam v deželi neobhodno potreben za ustvarjanje novega reda in občutka za pojem „mi“. Fraza o „nedeljeni Koroški“ je pomenila navzven „nemško“ Koroško, v kateri vse, kar je slovenskega, nima prostora. Politika konstantnega izmejevanja je zdaj postala za petino koroškega prebivalstva grenka realnost.
Po otvoritvi muzeja se je„Khevenhüller-Bund“ trudil, da bi historiziral poslopje in njegovo zgodovino. „Spominske table“ naj bi na zunanjih zidovih pripovedovale o stavbi in enotah, ki so bile nastanjene v njej. Del koroške in posebej celovške spominske kulture pa ni postala le stavba. V jezuitski kasarni nastanjena vojaška godba je bila od začetka 1920ih let bistven del osrednjih spominskih prireditev, na primer praznovanj 10. oktobra ali 12. novembra, ki je bil tedaj državni praznik. Vojaški znak za počitek vojakov (Zapfenstreich) na predvečer so vselej zaigrali tudi pred kasarno.


Muzejski načrti
V deželnem muzeju so imeli do otvoritve muzeja polka kar obsežno zbirko vojaških eksponatov. Kljub temu, da so ta material oddali, pa so se v muzeju nato pritoževali, da imajo premalo prostora za svoje zbirke in obsežno knjižnico. Neposredno po tim. anšlusu so imeli prve pogovore o načrtovanju z deželnim oddelkom za gradnje. Upanju na novogradnjo pa so se morali malo kasneje spet odreči, čeprav je postalo pomanjkanje prostora še hujše. Muzej je namreč prevzel zbirke samostana v Šentpavlu, ki si jih je prilastil nacistični režim, ter arizirane in zaplenjene umetnine z Dunaja. Zaradi pomanjkanja prostora se ni pritoževal le deželni muzej, tudi v študijski knjižnici in v arhivu rajhovskega gaua je bilo tako. Vzporedno s tem so na Koroškem načrtovali novo obliko znanstvenega in muzealnega področja, ob tem pa so imeli na Koroškem načrte za novoureditev znanstvenega in muzejskega področja. Odlok rajhovskega deželnega upravitelja decembra 1940 nam daje vpogled v ta razmišljanja. Odlok tudi ponazarja, kako so nameravali obravnavati „pomanjkanje prostora“ v omenjenih institucijah. Zaradi vojnega stanja se niso lotili novogradnje za knjižnico, arhiv in muzej. Namesto tega so se osredotočili za čas po vojni na jezuitsko kasarno. Vanjo naj bi namestili in na enem mestu zbrali vse tu imenovane institucije, ki pa bi s tem izgubile lastno samostojnost. Muzeje (z izjemo naravoslovne zbirke) in deželno galerijo naj bi namreč postavili pod enotno vodstvo, svoje zbirke pa naj bi predali v last gaua. Jezuitska kasarna naj bi po načrtu deželne vlade postala centralni zbirni in razstavni kraj v Celovcu, čim bi je ne potrebovali več v vojaške namene, pa bi jo tako spet naredili za kraj izobrazbe.
Upanje na hiter konec vojne in s tem na sanacijo in adaptacijo jezuitske kasarne v razstavni, zbirni in raziskovalni kompleks pa se je umaknilo v daljno bodočnst. Kljub temu so na predvečer praznovanj 10. oktobra svečano predali zbirke v last dežele oziroma v samoupravo gaua. Dan zatem so ustanovili „Institut za koroško deželno raziskovanje univerze Gradec v Celovcu.“ Datum so izbrali namenoma in ponazarja, kakšna pričakovanja je politično deželno vodstvo polagalo v znanstveno raziskovanje in njegovo posredovanje: Šlo ni za nič manj kot za znanstveno legitimacijo nedavno začete brutalne „nove ureditve“ alpsko-jadranskega prostora, ki je vključevala konsekventno germanizacijsko politiko ter na Koroškem že dolgo izvajano raznarodovalno politiko.

Zabrisane sledi
Leta 1942 so bili v jezuitski kasarni nastanjeni pripadniki gorsko-lovskega nadomestnega polka 139. Deli tega polka so bili aprila leta 1941 udeleženi pri napadu na Jugoslavijo. Po končanem boju so ostali na Gorenjskem kot del okupacijskega moštva. Med njihove osrednje naloge so spadali tudi „varnostni ukrepi“, torej boj proti partizanom na Gorenjskem in Koroškem. Po izjavi o premirju Badoglieve vlade septembra 1943 je nacionalsocialistični režim na severovzhodnem delu Italije ustanovil „opercijsko cono jadransko obalno ozemlje“, koroškega rajhovskega deželnega upravitelja Friedricha Rainerja pa so imenovali za glavnega komisarja. V boj proti pripadnikom upora v Istri so poslali v ta namen ustanovljeni rezervni polk gorskih lovcev 139.
Proti koncu vojne so jezuitsko kasarno močno poškodovale bombe in uničile vsakršno upanje na nov osrednji muzej. Takoj po osvoboditvi 8. maja 1945 so se vanjo vselile jugoslovanske (do 20. maja) in britanske enote, ki so rabile dele stavbe za zapore za svoje ujetnike.Sem pa so julija 1945 internirali tudi koroško-slovenske družine, ki so se vrnile iz pregnanstva domov. V še uporabne dele poslopja so zatem vselili osebe, katerih domove so uničile bombe. Leta 1960 so kompleks začeli podirati in leta 1964 zabrisali še njegove zadnje sledove, med temi tudi zaporniške celice, ki so kasnejšim stanovalcem služile za kleti.

Izgubljeno in najdeno
Večina zgodb, povezanih s tem krajem, je danes prav tako pozabljena kot tudi mogočna stavba, ki je več kot 350 let obvladovala ploščad in ki je izžarevala daleč v mesto in deželo. Nekatere teh zgodb so prekrili drugi (zgodovinski) dogodki, druge so bile zaradi nepoznavanja zgodovine izbrisane, spet druge pa so zavestno potisnili v pozabo. Z zavestnim spominjanjem in/ali pozabljanjem so delali zgodovino včeraj in tudi danes ter s tem utemeljevali željena oblastniška razmerja. Kritično razmotrivanje posredovane zgodovine in njenih mitov pa je za vsako odprto družbo nujno potrebno.

Nazaj k pregledu o znanstvenih prispevkih

33 Kärntner Tagblatt, 11.7.1922, 4 (Aufruf zur Gründung und zum Beitritt zum „Khevenhüllerbund“).
34 Insgesamt hatte das „Kärntner Hausregiment“ während des Ersten Weltkriegs 6.708 tote Soldaten zu beklagen. Alpenländische Rundschau, 20.11.1943, 2 (Der Heldenkampf der “Siebener“ im Weltkrieg).
35 Freie Stimmen, 16.11.1919, 5 (Vom Kärntner Abwehrkampfe).
1.12.1918, 3 (Die Südslawen in Bleiburg); Kärntner Tagblatt, 19.1.1919, 10 (St. Ruprecht bei Klagenfurt. Soldatentod).
36 Freie Stimmen, 10.2.1932, 5 (Hauptversammlung des Khevenhüller-Bundes).
37 Kärntner Volkszeitung und Heimatblatt, 15.10.1932, 10 (Artilleristen!).
38 Freie Stimmen, 25.10.1932, 6 (Wiedersehensfeier der Khevenhüller.).
39 Josef Lukan, Franz Grafenauer (1860-1935). Volkstribun der Kärntner Slowenen. Klagenfurt/Celovec 1981, 243 u. 246.
40 Siehe dazu Hanns Haas und Karl Stuhlpfarrer, Österreich und seine Slowenen. Wien 1977.
41 Freie Stimmen, 6.5.1933, 2 (Gedächtnistafeln an der Jesuitenkaserne).
42 Freie Stimmen, 8.1.1930, 2 (Militärische Feier am 12. November).
43 Gotbert Moro, Zur Übergabe der Sammlungen des Geschichtsvereines für Kärnten in das Eigentum des Reichsgaues Kärnten (Gauselbstverwaltung), am 8. Oktober 1942, in: Carinthia I, 1943, 3–11, 3–4.
44 Moro, Zur Übergabe, 4.
45 Walter Frodl, Die Kärntner Denkmal- und Museumspflege in den Jahren 1940 bis 1942, in: Carinthia I, 1942, 262–334, 262; Alpenländische Rundschau, 12.9.1942, 4 (Aus der Gauhauptstadt. Übergabe des Geschichtsvereinsmuseums in das Eigentum des Gaues).
46 Moro, Zur Übergabe, 3.
47 Siehe dazu u.a. Michael Wedekind, Besatzungsregime, Volkstumspolitik und völkische Wissenschaftsmilieus: Auf dem Weg zur Neuordnung des Alpen-Adria-Raums (1939–1945), in: Brigitte Entner und Valentin Sima (Hg./Izd.), Zweiter Weltkrieg und ethnische Homogenisierungsversuche im Alpen-Adria-Raum / Druga svetovna vojna in poizkusi etnične homogenizacije v alpsko-jadranskem prostoru. Klagenfurt–Wien/Celovec–Dunaj 2012, 22–43.
48 http://www.lexikon-der-wehrmacht.de/Gliederungen/InfErsRgt/GebErsRgt139-R.htm (Zugriff am 20.4.2021).
49 Siehe dazu den Beitrag, (Nicht) in Stein gemeißelt. Über eine verfehlte Erinnerungskultur am Klagenfurter Domplatz.
50 Ernest Renan, Was ist eine Nation? Vortrag an der Sorbonne, gehalten am 11. März 1882, in: ders., Was ist eine Nation? Und andere politische Schriften. Wien-Bozen 1995, 41-58.

DOMPLATZ 2021
PRESSE-DOWNLOAD

Kontakt
MKK Memorial Kärnten – Koroška

©