Na majhni, zeleni površini med celovško stolnico in Karfreitstraße/Kobariško cesto, v Jezuitskem parku, stoji od leta 2002 relativno neopazen kamen z napisom. To ni le spominsko znamenje za skupino ljudi, ki so padli po koncu vojne kot žrtve deloma izvensodnijskih likvidacij, temveč tudi manifestacija nemškonacionalne politike zgodovine, ki si je žrtve prisvojila.
Ta kamen ni prvo znamenje te vrste, saj je zamenjal preprosto spominsko tablo iz leta 1990. Tablo so novembra 1990 namestili na pobudo raznih domovinskih organizacij (mdr. Kärntner Abwehrkämpferbund, Kärntner Landsmannschaft, Kameradschaftsbund, Ulrichsberggemeinschaft) po burnih razpravah o dvojezičnem šolstvu na Koroškem in tudi v neposredni povezavi s 70. obletnico plebiscita iz leta 1920. Spominska tabla je bila drugačna, kot so upali pobudniki, namreč dokaj preprosta. Tabla je zaradi svoje lege, kakor je v nekem intervjuju potožil predsednik Abwehrkämpferbunda, postala „kot, kamor hodijo psi scat“. Kmalu zatem so se pobudniki potrudili za bolj prepričljiv spomenik. Trajalo pa je še do leta 2002, da se je pokazala pripravljenost za spremembo in so se vse stranke, zastopane v mestnem senatu, izrekle za novo obliko. Mestni svetnik za kulturo je tudi prevzel del stroškov.
Koroški diskurz(i)
Leta 2002 sicer ni bilo kakšne posebne obletnice, zaradi katere naj bi obeležje na novo oblikovali, a na Koroškem so potekale ostre diskusije o manjšinskih pravicah, zagotovljenih v državni pogodbi. 13. decembra 2001 je ustavno sodišče (VfGH) v zakonu o manjšinah razveljavilo klavzulo iz leta 1976 o „ureditvi glede krajevnih tabel“. Nemškonacionalni krogi so razsodbo interpretirali kot „sramotno sodbo“. Deželni glavar Haider se je ustavnemu sodišču rogal, difamiral je tiste koroške Slovence, ki so se borili za svoje pravice, in jim grozil z dramatičnimi krnitvami podpornih ukrepov. Ob 60. obletnici prisilnega izseljevanja 227 koroško-slovenskih družin je avstrijska televizija ORF predvajala dokumentacijo „Die Kärntner Partisanen“ (Koroški partizani) avtorja Gerharda Antona Rotha. Trezno in neemocionalno pripoveduje film zgodovino diskriminiranja in preganjanja ter zaključi s takrat aktualnimi in zunaj Koroške komajda razumljivimi diskusijami o krajevnih tablah. Poleg tega kritično osvetljuje (zgodovinsko-)politične intervencije nemško-koroških tradicijskih zvez in njihovih predhodnih organizacij ter tematizira tiste zgodovinske podobe, ki so bile domnevno nujne za stabilnost koroškega mita. Reakcije na dokumentacijo se bile na Koroškem izredno hude. Govorili so o „nezaslišanem potvarjanju zgodovine“ in zahtevali „popravo škode“. Koroški deželni zbor je prispevek z večino obsodil. Deželni glavar je nato vložil pritožbo dežele pri zveznem komunikacijskem senatu zaradi „grobega kršenja objektivnosti“. Protožbo so po temeljitem preverjanju zavrnili kot „neosnovano“. Edinole naslov dokumentacije je bilo treba spremeniti, ker je pripovedovana zgodovina močno presegala zgodovino oboroženega upora. Koroški tisk pa je odločitev interpretiral drugače in so v naslovih svojih poročil sporočali, da je bil ORF obsojen in bil prisiljen, da naredi popravek.

Svečano odkritje
Sporočilo, ki naj bi ga posredovala obnova spominskega znamenja, je očividno perfektno pristajalo v to agresivno vzdušje, posebej še, ker Roth v svoji dokumentaciji ni omenil dogodkov, na katere je opozarjal spomenik. 12. julija 2002 so ob velikem interesu javnosti odkrili spominski kamen. Krški škof Alois Schwarz, ki je imel na koncu tudi mašo v stolnici, ga je odkril ob prisotnosti deželnega glavarja, zastopnikov strank, vojaške godbe in delegacij „Plattform Kärnten“. Platformo so ustanovili v teku diskusij okoli sodbe ustavnega sodišča. Tvorili so jo mdr. Abwehrkämpferbund, Kärntner Heimatdienst (KHD), Kameradschaftsbund, Ulrichsberggemeinschaft, Kärntner Landsmannschaft ter Verband der volksdeutschen Landsmannschaften. Heinz Stritzl, dolgoletni glavni urednik časopisa Kleine Zeitung na Koroškem in aktualni govornik platforme, je imel glavni govor.
Ob proslavljanju je deželni glavar Jörg Haider izjavil, da se bo deželni arhiv ukvarjal z novimi, dotlej nepoznanimi dokumenti o času neposredno po vojni, in je hkrati poveril arhiv s pripravo potujoče razstave za koroške šole na to temo, kajti gre za to, „da bomo prišli do pravilnih zaključkov“. Kateri zaključki pa naj bi bili „pravilni“, se je izkazalo v diskusiji, ki so jo vodili po vsej Avstriji. Tedanji državni ombudsman iz vrst FPÖ Ewald Stadler je nacionalsocialistično diktaturo vzporejal s (sovjetsko) zasedbo v Avstriji. Stadlerja je podprl koroški deželni glavar, ki je zahteval, da se ne sme več potvarjati zgodovine obdobja, ko so Avstrijo zasedale zavezniške sile. Ne le v Avstriji, tudi v mladi Sloveniji so se tedaj množili revizionistični pogledi na zgodovino. Na Koroškem so ta obrat v delih slovenskega zgodovinopisja spremljali z zadovoljstvom in ga označili za vzornega.

Na koga je treba spomniti?
Spominski kamen in z njim povezano zgodbo so kritiki označili kot poskus zamenjave vloge žrtev in storilcev ter kot relativiranje nacionalsocialističnih zločinov. KHD pa je kot eden od iniciatorjev spomenika v kritiki videl posmehovanje žrtvam in difamiranje ter je grozil, povezujoč tako imenovane deportirance z vprašanjem o krajevnih tablah, da ne bo dal soglasja za novo ureditev glede teh. V tem silno napetem vzdušju so realizirali spominsko obeležje. Vendar na koga naj ta kamen spominja? Kakšna usoda je doletela osebe, katerih se je treba spominjati? Napis na kamnu nam nudi sledečo informacijo:

“V spomin na otroke, žene in može, ki so jih med drugo svetovno vojno in po njej odgnali in umorili partizani. Nočemo pozabiti zato, da bi se kaj takega nikoli več ne ponovilo.”

Drugače, kakor je napisano, pa so iniciatorji govorili o „spomeniku za povojne žrtve partizanskega terorja“. Osredotočili so se na tiste može in žene, ki so jih maja 1945 jugoslovanske enote aretirale in odvedle v Slovenijo. Od približno 350 mož in žena, aretiranih med 8. in 20. majem na Koroškem, jih je ostalo pogrešanih 96. Že spominska tabla iz leta 1990 je bila posvečena izrecno tej skupini. Tako je Heimatdienst v svojem glasilu „Der Kärntner“ pisal o „spomeniku v spomin koroških civilistov, ki so jih po koncu vojne odgnali Titovi partizani v Jugoslavijo in jih tam umorili.“

Statement on Atrocities
Takoj potem, ko so britanske in tudi jugoslovanske enote 8. maja 1945 vkorakale na Koroško, so se začele sistematske aretacije, kar so tedaj počeli tudi drugi zavezniki v Avstriji. Ob tem so se sklicevali na moskovsko deklaracijo iz leta 1943 (Statement on Atrocities) in ravnali deloma po priročniku „Handbook of Military Government in Austria“. Po tem priročniku je bilo treba takoj zapreti vojne zločince, pa tudi funkcionarje in člane nacionalsocialističnega sistema, torej NSDAP in njenih združenj ter členov kot tudi vodilne uradnike državne birokracije, pravnega in represijskega aparata (gestapo in SD), neodvisno od njihove osebne vpletenosti. Poleg tega je bilo v priročniku zapisano, da je treba zapreti „fanatične simpatizante nacistov“ in „fašiste“, kar naj bi se zgodilo po presoji oficirjev. Vojne zločince naj bi odpeljali v dežele, v katerih so storili vojne zločine.

Poti po aretacijah
Jugoslovanska armada, ki so jo zavezniki med vojno priznali kot sobojevnico, se je morala na pritisk Britancev 20. maja 1945 umakniti iz Koroške. Večino aretacij so enote varnostne službe OZNA (Oddelek za zaščito naroda) zaključile že 12. maja. Do 20. maja so že več kot polovico aretiranih spet izpustili. Nadaljnje izpustitve naj bi še sledile. 96 mož in žena pa se ni več vrnilo. O dogodkih tistih prvih dni vemo nekaj iz poročil britanske vojaške vlade ter iz izredno obsežnega, leta 1952 zaključenega poročila varnostne direkcije za Koroško (SDfK), opirajočega se predvsem na izjave tedanjih povratnikov. Popolno poročilo skupaj z izčrpnim spremnim materialom so imeli desetletja pod ključem. To in pa tudi dejstvo, da Jugoslavija ni dala nobenih informacij o nahajališču pogrešanih, je povzročilo številne govorice in ugibanja. Tradirane zgodbe so se sukale predvsem okoli aretirancev iz pliberškega prostora, odiseje prve dni zapora, okoli deloma še v maju 1945 v Lešah umorjenih mož in žena ter internacije v taborišču Strnišče. Bile pa so še druge poti zapornikov. Tiste, ki so jih zaprli v Celovcu in jih imeli začasno v jezuitski kasarni, so premestili direktno v med nacionalsocializmom zloglasne zapore v Begunjah. O 32 drugih osebah vemo, da so jih prepeljali v zapor v Mariboru. Kaj se je zgodilo z njimi, ne vemo. Nekaj posameznikov je na Ptuju oz. v taborišču Strnišče podleglo boleznim. Obstajajo pa tudi znaki, da so v Sloveniji proti nekaterim sprožili kazenski postopek. Lahko pa izhajamo iz tega, da je velika večina pogrešancev postala žrtev izvensodnijskih pobojev. Medtem ko so bile aretacije v okviru legalnosti (gl. moskovska deklaracija), pa so izvensodnijske likvidacije ta okvir prekoračile.

Vzroki za aretacije
Toda zakaj so te moške in ženske v resnici zaprli? V naraciji iniciatorjev za spominsko obeležje, pa tudi tistih medijev in politikov, ki so jih posnemali, najdemo kot centralni motiv za aretacije navedbo, da je šlo pri osebah za „domovini zveste Korošice in Korošce“ in da med njimi ni bilo „niti enega aktivnega nacionalsocialista“, njihov edini „zločin“ da je bil „zavzemanje za Avstrijo v času koroškega plebiscita leta 1920“. Konec leta 1947 se je ta narativ pojavil prvič. Malo pred tem je bil zaključen proces proti Aloisu Maier-Kaibiutschu, ki je bil glavni odgovorni za prisilno izselitev koroških Slovencev leta 1942. Šele po obsodbi so javno tematizirali usodo pogrešanih mož in žena in jo hkrati politično instrumentalizirali. Bivši koroški deželni glavar in tedanji poslanec ljudske stranke Vinzenz Schumy je decembra 1947 govoril v parlamentu in brez zadržka operiral z napačnimi številkami in dejstvi. Najkasneje od tega trenutka je nemškonacionalna plat skupaj s svojimi mediji povezovala usodo pogrešancev z manjšinskimi pravicami, ki jih je bilo treba določiti za državno pogodbo. V tem smislu je bilo vsekakor potrebno voditi diskurz tako, da se vprašanje po zakonitosti aretacij sploh ni moglo pojaviti. Jugoslovanske armade, ki so jo zavezniki 1. maja 1945 formalno priznali, v nemškonacionalnem diskurzu nikoli niso kot take označevali. Govorili so izključno o „(Titovih) partizanih“ (tudi koroške oblasti so govorile o „Titovih skupinah“). Na ta način so lahko potegnili direktno linijo do koroških Slovencev in Slovenk in jih difamirali, aretacije same pa razglasili za ilegalne. V svojem diskurzu so se zato tudi konsekventno ogibali pojma „aretacija“ in so govori izključno o „deportacijah“. Z vztrajanjem na „zvestobi do domovine“ aretirancev, katerih edini zločin naj bil sodelovanje pri „brambnem boju“, naj bi morebitne vpletenosti s krivdo v nacionalsocialističnem režimu kategorično izključili in dotične može in žene brez razlike razbremenili krivde.

Nacionalsocialisti?
Trditev, da med pogrešanci ni bilo „nobenega aktivnega nacionalsocialista“, ne vzdrži kritične presoje. Med aretiranci najdemo na primer nacionalsocialistične župane Celovca, Borovelj, Dobrle vasi, Važenberka in Železne Kaple, več krajevnih vodij (Ortsgruppenleiter), vodij celic ter „stare borce“, pa tudi „preproste“ člane stranke. Celovškega nacionalsocialističnega župana Friedricha von Franza so na primer leta 1933 zaradi njegovega angažiranja pri ilegalni NSDAP odstranili s položaja okrajnega glavarja za Šentvid na Glini in ga takoj po anšlusu imenovali za nadžupana Celovce, kar je do konca vojne tudi ostal. Skupaj z njim so zaprli tudi njegovo ženo Ottilie in sina Ernsta, poročnika pri gorskih lovcih. Primer Ernsta von Franza nasprotuje tudi že leta 1947 formulirani trditvi, da med „odgnanimi“ ni bilo vojaškega osebja. Medtem ko za Ottilie von Franz niso znane nikakršne politične agitacije, pa naletimo tudi med aretiranimi ženami celo paleto „ilegalnih“ tja do funkcionark (voditeljice nacionalsocialističnih žensk ali združenja nemških deklet). Zaprli so pripadnike gestapa in njihove zaupnike, uslužbence v upravi ali pri carini ter osebe, ki so aktivno sodelovale v prisilnem procesu germanizacije na jezikovno mešanem delu Koroške in tudi v zasedeni Sloveniji ali pa so prevzeli prisilno razlaščeno in arizirano posest. Leta 1971 je varnostna direkcija za Koroško (SDfK) v poročilu za direktorja deželnega urada takole strnila vprašanje o strankarski pripadnosti:

„Navsezadnje je treba v precejšnjem številu primerov deportacij predpostavjati tudi pripadnost k nekdanji NSDAP, v funkciji ali brez nje, ker drugi vzroki niso znani.“

Do podobnega zaključka je prišla britanska vojaška vlada že leta 1945. Govorili so o „staunch National Socialists“. Omenjali so tudi druge vzroke, ki jih najdemo deloma prav tako v poročilu SSDfK iz leta1971: denunciacije oz. osebne sovražnosti ter „pomote“.
V nasprotju s trditvijo nemškonacionalne strani, da so preganjali moške in ženske izključno zaradi njihovega „domovini zvestega“ angažmaja v letih 1918-1920, pa je med pogrešanci najti le redke, za katere je znan v tistih letih aktiven angažma. Kaj pa pojem „domovini zvest“ sploh pomeni? V nemškonacionalnem koroškem diskurzu ima ta silno problematičen in ideološko obarvan pojem (kakor tudi pojem „nemški Korošec“) pozitivno konotacijo. V realnosti pa je služil (in služi) le prikrivanju sovražne nastrojenosti in agitacije.

Družinske tragedije
Na napisu na kamnu niso navedeni le ženske in moški, temveč na prvem mestu otroci. Beseda otroci zbuja v opazovalcu emocije, saj opozarja na moralno posebno zavrženo dejanje. Če pa si pobliže ogledamo osebe, na Koroškem aretirane in nato pogrešane od 8. maja 1945 naprej, ne bomo našli niti ene, ki bi jo na osnovi starosti lahko dejansko označili za otroka. Usoda družine Gassner je v celovškem kolektivnem spominu posebno zasidrana: oče, mati, hči in sin se po aretaciji niso več vrnili. Toda „otroka“ sta bila stara že 30 let. Najmlajša pogrešana ženska je bila letnik 1925. Najmlajški moški med žrtvami je bil star 19 let. Kot gorski lovec v velikovškem okraju je bil del tistih enot, ki so imele nalogo boriti se proti partizanom in katerih so se slovenskogovoreči prebivalci bali. Nekaj drugih mladoletnih med 15 .in 19. letom najdemo med aretiranci, ki so ji neposredno po aretaciji spet izpustili.
Že leta1947 so v koroški javnosti tematizirali izključno privatno plat žrtev. Poudarjanje „družinskih tragedij“, ki so se družinam dejansko zgodile, posebno če so za njimi ostali mladoletni otroci, razpolitizira dotične osebe. Skozi ta zelo privaten zorni kot naj bi bile razbremenjene politične odgovornosti. Vprašanj po osebni vpletenosti z nasilnim nacionalsocialističnim režimom ni nihče postavljal. Očetje, matere in zakonski partnerji so bili del družbenopolitičnega življenja na jugovzhodnem delu Koroške. Njihov vsakdanjik je bil vpet v politiko nasilne germanizacije, denunciranja, vohunjenja in izdaje, pa tudi v upor in solidarnost z zatirano manjšino ter podpiranjem upornikov. V tem mikrokozmosu so morali ljudje odločati, na kateri strani bodo stali in za to tudi prevzeli odgovornost. Poleti leta 1944 so področje razglasili za „Bandenkampfgebiet“ (banditsko področje), kar je tamkajšnjim prebivalcem vsakdanje življenje še bolj otežilo. V tem mikrokozmosu je najti motive za aretacije, ki se niso zgodile zgolj zaradi pripadnosti stranki: to se je dogajalo zaradi nečloveškega ravnanja s prisilnimi delavci in delavkami, osebnega bogatenja na okupiranem Gorenjskem, sodelovanja pri preganjanju slovenskogovorečih sodržavljanov in denunciacij.

Civilni uradniki
V koroškem diskurzu pa komajda omenjajo še eno skupino in se je skorajda ne spominjajo, čeprav je bila tudi ta del preiskav varnostne direkcije za Koroško, in vprašamo se, zakaj. Te osebe so aretirali na jugoslovanskem ozemlju, povečini v tedanji okolici Radovljice. Pogrešanih je ostalo 32 oseb, od katerih niso bile vse s Koroškega. Vendar so bile vse, razen žene uradnega zdravnika, del represivnega nacionalsocialističnega sistema na Gorenjskem. Med njimi je bilo nekaj čuvajev iz zloglasnega nacionalsocialističnega taborišča v Begunjah, kjer je bil tudi glavni štab gestapa, šef okrajnega sodišča, vodja okrajnega urada, vodja taborišča v Begunjah, številni sodelavci in sodelavke upravnega aparata, funkcionarji in drugi. V poročilu SDfK jih imenujejo „civilni uradniki“. Če se je v koroškem diskurzu o njih vendarle govorilo, potem se je lapidarno reklo, ne da bi omenjali njihovo delovanje, da so jih umorili po kapitulaciji, ali pa so – z namenom, subtilno škandalizirati dejanje – navajali, da so jih aretirali in (kasneje umorili) 8. maja 1945, torej na dan kapitulacije v sanitetnem vlaku, ki bi vendar moral biti pod posebnim varstvom. Iz poročila varnostne direkcije za Koroško iz leta 1971 izvemo več. Pogrešance so očitno, razen dveh žensk, ki so ju aretirali v Celju, odvedli v zapor v Begunjah. Pri večini je navedeno, da so jih zatem odpeljali v sodnijski zapor v Ljubljani, nato pa se sledi izgubijo. Prav tako aretiranega uradnega zdravnika so skupaj z ženo očitno z dokumenti o odpustu premestili v taborišče Strnišče. V tem taborišču so internirali od konca vojne naprej pripadnike nemške manjšine, ki naj bi jih izgnali iz Slovenije. Zaradi prenapolnjenosti so se razširile kužne bolezni in številne osebe so umrle. Vendar so tudi tukaj ubijali ljudi. Na kakšen način so te osebe in osebe, premeščene tja iz Koroške, dejansko umrle, ni znano. O eni od obeh žensk, aretiranih v Celju, je najti podatek, da so jo leta 1947 obsodili na smrt in sodbo izvršili.

Kaj ostaja?
Takoj po obsodbi Maier-Kaibitscha pozno jeseni 1947 so nemškonacionalne sile začele v dnevni politiki instrumentalizirati usodo tako imenovanih odvedencev. Bivši deželni glavar in tedanji parlamentarec Vinzenz Schumy ter državni sekretar Ferdinand Graf, oba ÖVP, sta se takoj lotila teme tudi na državni ravni, da bi jo položila na tehtnico ob pogajanjih za pravice narodnih manjšin v nastajajoči državni pogodbi.. Najkasneje od leta 1950 se je teme ofenzivno lotila tudi VdU . Do neposredne preteklosti so vprašanje manjšinskih pravic na Koroškem v političnem diskurzu povezovali z usodo pogrešancev. Podobno so govorili o tem, kadar je šlo za spomin na usodo koroških Slovenk in Slovencev, ki jih je preganjal nacionalsocialistični režim.
Z opozarjanjem na usodo pogrešanih mož in žena je uspelo „držati na toplem“ „prastrah“, ki so ga netili nemški Korošci od konflikta zaradi meje (plebiscit) naprej. Ta „prastrah“ izvira iz nenehnega ogrožanja z juga in se je obdržal zaradi ozemeljskih zahtev Jugoslavije po prvi in drugi svetovni vojni. Tudi dvojezične table so interpretirali kot poskus odcepitve ozemlja in jih zato vehementno odklanjali. Kdor se je izrekel zanje, je veljal celo še do začetka 2000ih let za državnega izdajalca, torej še v času, ko „tiste Jugoslavije“ na južni meji ni bilo več. Vztrajanje na tem, da so tako imenovane odvedence zaprli izključno zaradi njihove „zvestobe domovini“ in zaradi njihovega angažmaja za Koroško med leti 1918 in 1920, je omogočilo dve stvari. Po eni strani so z opozarjanjem na čas obmejnega konflikta 1918 – 1920 lahko pavšalno odvračali pozornost na morebitne vpletenosti odvedencev v nacionalsocialističnem aparatu in v vojnih zločinih, po drugi pa so razlagali ukrepe po zasledovanju vojnih zločincev in pripadnikov nacionalsocialističnega režima, kakor jih je zahtevala moskovska deklaracija, izključno kot „maščevanje“ zaradi plebiscita leta 1920 in jih tako kriminalizirali. To je uspevalo toliko bolj, ker v koroškem diskurzu niso omenjali podobnih dogajanj na južnem Štajerskem. V tem smislu je treba razumeti tudi molk okoli tistih mož in žena, ki so jih uradno označevali za „civilne uradnike“ in katerih vpletenost v nacionalsocialistični režim je bila zaradi njihovega delovanja na okupiranem ozemlju preočitna. Dozdeva se, da ni bilo resničnega interesa dejansko raziskati in obdelati dogodke, med katere spadajo tudi deloma izvensodnijske likvidacije. Popolnoma odprto in manipulativno so operirali s potvorjenimi slikami, številkami in dejstvi. Veljalo je, s pomočjo usode pogrešancev še naprej ustvarjati enega od razdvajajočih mitov koroškega prebivalstva.